Nakamura se vrača!

Večer pred dnevom državnosti je bil zame res prazničen in poseben. Lahko rečem, da se je spet zgodil en tak dogodek, ki se ga uvrsti na seznam z naslovom »Saj ni mogoče, pa je«. Ne, nisem se rokoval s predsednikom države, niti nisem bil uradni fotograf na državni proslavi. Pravzaprav začetek te neverjetne zgodbe sega leto in pol nazaj…

                               

Pisal se je december 2011, ko sem ugotovil, da moje drago (v smislu ljubosti) kolo – treking Nakamura – v garaži niti ni tako funkcionalno kot bi lahko bilo. Čez zimo se pravzaprav na njem nabira samo prah, če že, je koristen za pajke, da lahko na njem spletejo svoje domovanje. Na drugi strani, pa sem ugotovil, da se prijatelj Ambrož s svojo kripco po ljubljanskih ulicah kar malo matra, saj je njegovo kolo že staro in nerodno. In tako sem svoje treking Nakamura kolo z vsem veseljem čez zimo podaril Brkotu, ki se ga je razveselil, saj je čas poti, kot je rekel, skrajšal tudi za tretjino. No, kako lepo!

Pa so minevali decembrski dnevi in lepo je bilo videti, kako koristna je bila ta poteza. Če drugega ne, Ambrož ni več zamujal in v deželi tej smo bili vsi srečni. A vedno se v srečni zgodbi najde »Gargamel«, ki med novoletnimi prazniki, verjetno ponoči, ko vsi ljudje praznujemo vstop v novo leto, pride v stanovanjsko kolesarnico, verjetno s kleščami, oz. je moral kar s »fleksarico«, saj je Ambrož imel res pravo ketno in pol za ključavnico in si – najino – drago treking Nakamura kolo prilasti – meni, Ambrožu nič. Ja, prav lep začetek ponovoletnega tedna, ko me v začetku tedna popoldne kliče Brko in mi pove, kako »hudobni ljudje obstajajo na zemlji tej«. Bolj grozno kot meni, je bilo seveda Ambrožu in človek se je res sekiral. Ah, pa daj, sem mu rekel, na take bumbare pač ne moreš vplivati in naj kolo ima, če že vesti nima.

No, kje sem ostal?

Aja, pri predprazničnem večeru ta teden. Bil je ponedeljek torej in na radiu sem delal popoldne. S četico Andrejem in Matejo smo vsi končali ob osmih in tako smo se vsi podali večeru naproti. Kaj pa zdaj, sem si rekel in si rekel, nič, grem laufat. Okoli Rožnika je ena taka prijazna pot, pa že ustaljena zame. Ura je bila devet, namesto muzike sem si tokrat radio preko telefona naravnal na valove Radia SLO 1. Da sem poslušal proslavo in vojaške topovske salve – ki sem jih slišal dvakrat – enkrat po radiu, enkrat »v živo« - saj sem ravno takrat tekel mimo živalskega vrta. In hkrati imel zraven tudi cel živalski zbor – salve so namreč odmevale in sprožile očitno ogorčenje prebivalcev živalskega vrta.

No, kakorkoli pa sem tekel in tekel in prišel že do Tivolija. Pa sem si rekel, nič, grem še malo na Kongresni trg, pogledat proslavo v živo. Poleg telovadcev na odru sem bil kar očitno edini v kratkih hlačah in glede na to, da je stanje v državi - politično in moralno - res vroče, me je presenetilo, da ni bil še kdo. Ne glede na vse, mi je bila proslava všeč, itak sem pa fan Perpetuum jazzile in tako mi je to dalo še dodatno motivacijo, da sem pritekel (skoraj) do svojega cilja.

Zadnji metri po Celovški (avto sem pustil na Litostrojski) se – ker so zadnji – res malce vlečejo. Pa sem si želel še malo hoditi in tako sem zadnje metre prehodil. In šel mimo pekarne, ki je v kotu na križišču med Celovško in Litostrojsko in kot že tolikokrat šel mimo nje in kot že tolikokrat pogledal tudi v pekarno če imajo kar dobrega. Samo tako, zaradi firbca, pa če imajo kaj novega. Nič niso imeli. So pa imeli nekaj novega pred samo pekarno. Moj pogled se je sunkovito ustavil. Pravzaprav sem na začetku skoraj samoumevno šel mimo njega. Kar tako, o poglej, to je pa tako kolo, kot je bilo moje drago treking Nakamura kolo. Že tolikokrat sem po mestu srečal podobna kolesa, pa nikoli nisem naletel na pravega - mojega. Tako sem si tudi tokrat mislil, ah daj, pa itak ni moje. Se mi že skoraj ni dalo pogledati na levo »balanco«, saj je moje drago treking Nakamura kolo imelo luknjo – za ogledalo, ki ga že takrat ni več bilo. AMPAK NE! To kolo, ki je sicer treking Nakamura kolo, ampak še ne vem, če je moje drago, IMA LUKNJO! Ah, pa saj ima najbrž mnogo koles tako luknjo. Pa sem že skoraj šel proti avtu… AMPAK NE! To kolo, ki je sicer treking Nakamura kolo, ampak še ne vem, če je moje drago, IMA RUMEN VENTILČEK na zadnji zračnici. In moje drago Nakamura kolo je imelo rumen ventilček in ima ravno tako TAČKO, kot jo ima to kolo tukaj, pred Celovško pekarno.

No, zdaj pa to ni več hec! Ok, kaj zdaj? Nič, počakal bom, da vidim, če je kdo od strank v pekarni prišel s tem kolesom. Hm, mogoče tale gospa? Ne, gre mimo… Pa tale fant? Tudi ne, prišel je z avtom… In ljudi v pekarni zmanjka, ostajata samo še oba peka. Še malo počakam in vstopim notri. Vprašam, če mogoče vesta, od koga kolo. »Pa ne veva, je tuki že en teden.«  EN TEDEN? Nemogoče! Da kdo pusti to treking Nakamura kolo, en teden pred pekarno? Svašta…

In tako stojim tam pred pekarno, ura 11 ponoči in jaz v dvomih. Je moje kolo? Pa gotovo je, ampak kaj naj naredim? Sam si ne morem kar »postrečti« in ga odnesti…sploh pa malo bolj težko, ker je bilo to treking Nakamura kolo prikljenjeno. Pokličem 113 – prvič v življenju.

Razložim situacijo »Veste, pisal se je december 2011…« in »Na ta predprazničen večer sem šel laufat…«  in na kraj zločina prijazen gospod pošlje »okrepitve«. Čakam kar nekaj časa in tako se po 15 minutah pripeljeta gospod in gospa v modrem. Spet razložim situacijo »Veste, pisal se je december 2011…« in »Na ta predprazničen večer sem šel laufat…« in tako me oba malo debelo gledata. Ja vem, kaj si mislite, skoraj nemogoče, ampak tako je!

In kako bi potem lahko še preverili, da je to treking Nakamura kolo res moje? In ne to samo po luknji na levi strani in rumenem ventilčku… Pa se spomnim, da sem si takrat, ko se je »odtujitev« kolesa zgodila slikal garancijski list in poslal MMS Brkotu, da je imel podatke. Na katerem je tudi serijska številka, ki jo ima vsako kolo. »Daj dvigni kolo«, reče policistka policistu, v pekarni pa firbci… Poiščem sliko in na njej serijsko številko. No, pa da vidimo TRENUTEK RESNICE.  In začne policistka: »SA 7122…čaki, kaj piše naprej, ne vidim…« In nadaljujem: »514  6  9    7!« In ja! Številke se ujemajo. Kolo je res moje! Kar kurjo polt sem dobil, pa sej to je skoraj nemogoče!

Nasmeh do ušes, policistoma pa malo manj…saj je to pomenilo, da bo treba še marsikaj postoriti, da bo to treking Nakamura kolo – drago moje – res fizično osvobojeno. In kaj zdaj? Ja, kot sem si mislil, slika garancijskega lista preko telefona seveda ni veljavna, treba je imeti original, fizični dokaz. Gospa policistka mi razloži situacijo: »Takole je, gospod Rok. Mi vam kolesa ne moremo odkleniti, dokler nam ne prinesete dokaz o tem, da je res vaše – torej garancijski list. Lahko tvegate in pridete zjutraj – če bo kolo še tukaj, ali pa greste domov v Borovnico, po dokazni material in ga prinesete na policijsko postajo Šiška. Odločitev je vaša.«

Ura polnoč. Čez pet minut sem že bil na poti domov. In na poti veselo premlevam: pa daj, pa gotovo tole sanjam, da »srečam« kolo po letu in pol in zdaj sem na poti po garancijski list, da mi ga policija odklene…« Najboljš, da grem kar spat domov, preutrujen sem že in gotovo se mi blede…

Najdem liste in oddrvim nazaj v Ljubljano. Ura 1h ponoči. Naravnost na Policijsko postajo Šiška. Nov človek – policist - in stara zgodba, razložim situacijo: »Na včerajšnji predprazničen večer sem šel laufat…«

»No, gospod, situacija je taka, najprej bo treba izpolniti zapisnik… Kar usedite se tukaj in malo počakajte.« No, pa sem prišel v situacijo, v kateri si nikoli nisem mislil da bom. Ura pol dveh zjutraj jaz pa sedim na policijski postaji. Si predstavljate? No, dokaj mirna situacija, pa pride mlado dekle in se usede zraven. »Živijo, zakaj pa ti tukaj?« …Ah veš, kolo sem našel, pa ti?  »Meni so pa avto ukradli…«

S policistko sva zapisnik pisala pol ure, čez naslednje pol ure pa smo pred pekarno spet bili vsi zbrani – ista zasedba – v pekarni oba peka, pred pekarno gospod policist in gospa policistka, jaz in kar je najbolj važno – še vedno priklenjeno moje drago treking Nakamura kolo. No, pa dajmo. Policistka v roke prime klešče in akcija se lahko prične. No, sem si rekel, še minutka in bo kolo spet moje. Figo - prvič. Ne vem, ali se tudi v javnem sektorju pozna primanjkljaj denarja, ampak tako slabe klešče še nisem videl. Očitno se res špara na vseh področjih – tudi na kleščah. Pač ne zgodi se vsak dan, da situacija zgleda tako, kot da policija s kleščami »krade« kolo. In to treking Nakamura kolo. Tako da se na steklu pekarne zgrne kar nekaj ljudi, s telefonom v roki, da se dogodek s slikanjem podokumentira, najbolj glasna fanta pa se opogumita in prideta »delat družbo«. Pa mu policistka veli: »No, ko sta se tako smejala tamle notri, pa da vidim vaju junaka.« Haha, midva bova pa ja nekaj naredila, rečeta in poprimeta za klešče. Figo - drugič. Nič ne bo… 

In kaj zdaj? »Halo, GASILCI?«

No, še bolj neverjetna situacija – pekarna, priklenjeno moje drago treking Nakamura kolo, policija in vsi čakamo na gasilce, da preščipnejo tisto malo ubogo ključavnico…mene pa zeblo ko mačka – še vedno v tekaški opremi, v kratkih hlačah.

No, pa le pridejo gasilci, malce nejevoljni, ker ura je pol treh zjutraj, oni pa so že odspali eno kitico. No, zdaj pa bo, ko vidim, da vzame res prave klešče. Kolo, moje drago treking Nakamura bo kmalu moje. Figo – tretjič. Ne morem verjet, kako lahko nekdo v hipu odtjuli kolo in preščipne pravo, res pravo ketno, tukaj pri tej ubogi ključavnici, pa niti gasilci ne morejo nič…Dogodek, ki spominja na »A je to…« Pa drugič pride gasilec z malo bolj resnim orodjem in tokrat – gre. Juhej, kolo je osvobojeno. »Na prijatelj, tole bo pa za spomin«, mi reče gasilec in mi v roke potisne odščipnjeno ključavnico. O, hvala, kako prijazno! Se lepo zahvalim še vsem, gasilcem, policistoma za požrtvovalno delo in seveda obema pekoma – za ključne informacije in začetek te zgodbe!

In ob treh zjutraj sem se tako že drugič v 4 urah peljal domov. 

Tokrat z naloženim kolesom in z mislijo: »Saj ni res. PA JE!«

In nauk te zgodbe: 

Prvič, nikoli ne obupaj. 

Drugič, garancijski list ti pride prav tudi po petih letih. 

Tretjič, tek je koristen.

In kaj je bilo meni najbolj fascinatno pri tej zgodbi?

Ne to, da sem najino treking Nakamura kolo našel naključno po letu in pol, ampak to, da sem ga našel na drugem koncu Ljubljane – in to nekaj metrov pred Ambroževim novim domovanjem. 

In torej lahko sklenem z Lassiem:

Nakamura se vrača. 

J

   Amen!

                                   

Glasba združuje

...je bilo sporočilo koncerta Glasbene šole sv. Stanislava, ki sta ga uspešno vodili mati in hči - 

Tanja in Diana.

Go with the flow

So dogodki, ki jih zapišeš v prav poseben spomin življenja. To so tisti trenutki, ko ni potrebno velikega buma, organiziranja, ampak se samo prepustiš toku...

Tako sem v sredo popoldne, ko sem bil že v Ljubljani (na poti na krvodajalsko in delo na radio) dobil SMS: "Ej, Brko, si za akcijo, grema ponoč peš na Brezje?" Kar malo presenečen in malce v strahu kaj vse moram postoriti, da bi to lahko izpeljal, pa vseeno navdušen nad povabilom, ga sprejmem.
Kako že gre tisto? "Go with the flow."  :)

Reci, piši.

Na srečo imam v avtu pravo malo zakladnico v tistem trenutku potrebnih stvari. Ker sem včasih malo bolj len in se mi kakšne stvari ne da pospraviti in jih pustim tudi po tedne v avtu, recimo kratke hlače, pa kakšna majica se najde, mi pa kdaj le pride prav ta "lenoba". Saj kaj drugega pa ne rabim. Fotoaparat je tako ali tako vedno z menoj, kakšen sendvič in plastenko z vodo, bom pa že nekje dobil...

No, kaj veliko časa o tem, kaj vse bi lahko še vzel s sabo, niti ni bilo, kar pa je bolj pozitivno, kot slabo. Manj je več. In res je.

Ni bil to moj prvi podvig na Brezje, peš. Bil je četrti in malo sem vedel, kaj vse me čaka, predvsem kaj me čaka po tem, ko bom to prehodil. Tiste posledice, ki jih čutiš še nekaj časa. In tisto kar na tej poti PRIDOBIŠ.

Kakorkoli. štartala sva ob 22.45 izpred Radia Ognjišče. Noč je bila jasna, zadnji krajec naju je spremljal skozi pot, da ne govorim o treh doolgih utrinkih, malem vozu...in o tišini ob 2h zjutraj na cesti. Le tu in tam je mimo pripeljal kakšen tovornjak, le tu in tam je svojo vlogo čuvaja opravil kakšen pes, ki se ga pa izza črne prazne teme kar malo prestrašiš...

Vsak od naju je romal k Mariji Pomagaj s svojim namenom, pa hkrati tudi skupnim. Želja, namen, cilj, prošnja, zahvala, ki jih nosiš in na koncu prineseš in na koncu priromaš z njimi pred Njo in Njega, ki ti romanje osmislita. 

Kako so vsi štirje rožni venci pravzaprav eno naše življenje in romanje, sem doumel na poti. Začela sva z veselim delom, na začetku poti, ko si spočit, ko se je ideja še rodila, ko premišljuješ v kakšnem namen boš poromal,  ko se spomniš na vse prijatelje in domače, tako kot se je Marija spomnila na Elizabeto" ob obiskovanju", pa ko želiš darovati to kar nosiš in v templju potem najti, kar prosiš...

Svetli del. Pot postaja malo težja, a ura je še zgodnja, dve zjutraj, tak mir sredi ceste. Če hočeš vztrajati, se potem moraš pridružiti, biti aktiven, delovati skupaj. Ko se "krstiš" na poti ravno s tem, da veš, da imaš enak namen, da moraš delovati v kompromisih na poti, da čudež, ki si ga želiš v svojem namenu izprosiš. Oznanjaš na poti tisto, kar te boli, kar si želiš prenesti, oznanjaš kar te osrečuje, oznanjaš svoje skrbi, svojo negotovost - v prihodnost, v sedanjost... In razodevaš, pa ne svoje veličanstvo, ampak krhkost, ki se na taki poti ne skriva, ki pride na plano prej ko slej - a jo moraš sprejeti - ti in drugi. In na koncu vse to daruješ, tako kot je bilo darovano pred dvema tisočletjema...

 

Stopala začnejo peči, pozna se, da je asvalt. Čutiš, kako želijo žulji na plano, čutiš vsak kamen, ki ga pohodiš. Žalostni del. 

In začneš čutiti vsako desetko. Krvavi pot potil, bičan bil, s trnjem kronan bil, težki križ nesel, križan bil. Nič v primerjavi s potjo, s hojo, a vsak v tistem trenutku nosi svojega...svoj križ...ki se lahko zdi velik ali majhen,  a je tvoj. Za vsak žulj, za vsak korak si hvaležen, da ga lahko narediš. Naporno je, želiš si, da bi hitro minilo, a veš, da tvoj čas še ni prišel. Ampak bo, tako je obljubil...

Prve table "Brezje", prve kapele posvečene Mariji Pomagaj. Častitljivi del. 

Je težko, a veš, da je za tem hribom Upanje. Je Cilj. Je Marija Pomagaj. 

Ker je obljubil, veš, da žalostni del mine in pride odrešenje. Ker lahko z vsakim romanjem vstaneš in te napolni z močmi... Tako je v nebesa vzeta in kronana obljubila, da je tam, da pomaga, Marija Pomagaj. Brezje.

Ponos. Veselje. Zadovoljstvo. Izčrpanost. Neprespanost. 

 A velik mir in zmaga. 

Še položim namen k Mariji in grem. 

Nazaj v življenje.

Tako sva ob pol 8h prispela na Brezje, ob pol 9h je sledila še sv. maša.
 Za nama cca. 40 km in 55.000 korakov.
 Bili so težji in lažji, vsi pa s pravim in s svojim namenom.

Hvala Ambrožu za Pot.