Inventura 2010

Ste že slišali tisti vic o blondinki, ko jo nekdo vpraša, če ve kaj je inventura? Pa blondinka seveda samozavestno odgovori, da seveda da ve. Da je to tisto, »ko je nekaj zaprto«. (V trgovini dostikrat zasledite, ko na vrata ob vhodu nalepijo listek: Zaradi inventure ZAPRTO.) :)

Inventuro se ponavadi vedno opravi na koncu leta, ko se zazremo v preteklo in naredimo nekakšen pregled nad vsem kar se je zgodilo. Dobrega, slabega, veselega, žalostnega… Sej veste, ko seštevate pluse in minuse... To je življenje in tako vedno bo.

Gospodarska kriza se je stopnjevala skozi celo leto, izglasovali smo podporo arbitražnemu sporazumu, zgodil se je evharistični kongres, Petra Majdič je z neizmerno močjo in voljo v nemogočih razmerah osvojila 3. mesto na zimskih olimpijskih igrah, naftni derivati so postali najdražji v celi zgodovini samostojne Slovenije, zgodil se je propad Vegrada, izvolili smo vodilne v lokalni politiki, doživeli smo hude poplave in prepričan sem, da se je takrat vsakdo izmed nas zavedal, kako slaboten je človek proti naravi.

Sam lahko rečem, da se mi je v tem letu zgodilo marsikaj. Zanimivega, vrednega, občudujočega, pomirjajočega. V novo leto, kot v vsako seveda vstopiš poln optimizma, novoletnih zaobljub in navdušenih želja. A kaj kmalu ta »mehurček navdušenja« poči kot bi mignil. Kako že rečejo, »duh je še zmeraj voljan, a meso je slabotno«. Saj poznate tisti občutek…

To leto sem pravzaprav kaj dosti občutil, kaj pomeni tisto pravo študentsko življenje. Kaj pomenijo tri izpitna obdobja, predvsem sem občutil tistega tretjega in zadnjega. Občutil sem, kako je, ko te noben več ne priganja k učenju, kako je ko ti noben več ne nosi »stvari k riti« (kot se je to počelo v srednji šoli), kako je, ko se moraš sam pobrigati, če hočeš normalno študirati. Prijave in odjave z izpitov, dolgi večeri ob študiju kosti in mišic (po latinsko seveda!), pa tisti grozni občutki večerov pred izpiti… No, pa vseeno sem letos v študiju biologije izjemno užival. Zaradi terenskih vaj in vaj pri zoologiji, zaradi neprecenljivih kolegov in kolegic in zaradi vseh obštudijskih dejavnosti, v hribe, na fešte, piknike etc.

foto: Žan Kuralt

foto: Žan Kuralt

foto: Žan Kuralt

foto: Žan Kuralt

foto: Žan Kuralt

foto: Žan Kuralt

foto: Žan Kuralt

Nedvomno je velik pečat v letu 2010 pustilo bogato duhovno poletje. Zgodil se je evharistični kongres v Celju, zopet se je zgodilo romanje v Assisi z brati Kapucini in konec avgusta še v Lurd z borovniško mladino. To so dogodki, ki se ti nedvomno usedejo v globok spomin in se jim rad spominjaš še dolgo časa.

V življenju so ljudje, ki odhajajo iz tvojega srca in tisti, ki prihajajo. Gotovo sem letos občutil to, da če se na eni strani vrata zaprejo (in čeprav niti nočeš da bi se), se na drugi odprejo druga. In si močno presenečen, kdo stoji za tistimi vrati...

foto: Jana Dretnik

foto: Žan Kuralt

foto: Ambrož Rot

In pridobitev novega "ljubljenčka" je še kako močno vplivala na leto 2010.

foto: Žan Kuralt

Da ne pozabim na

Oratorij 2010

Te vesele dni...

Romanje na Brezje

V zadnjem mesecu pa je letošnje leto močno zaznamovala izguba dobrega prijatelja. Začneš se zavedati minljivosti življenja, svojega zdravja, svoje situacije in situacije drugih, nenehnega pritoževanja nad življenjem, "težavami" in "problemi". Nedvomno taki dogodki spremenijo tebe in navsezadnje tvoj pogled na svet. In na drugi strani te v tvoji nemoči zbliža z drugimi...

In novo leto je čas novih začetkov.

Kiksi 2010

Leto 2010 je bilo zame posebno leto tudi zaradi novega ljubljenčka.
Naredil sem tisoče in tisoče slik, v enem letu pravgotovo več, kot pa v vsej moji 20 letni "karieri". Če hočeš biti dober fotograf, potem je smiselno, da objaviš tiste dobre, Žan pravi tiste "ostre". Jaz včasih naredim kakšno izjemo, saj se mi zdi da je včasih bolj kot ostrina pomebna tudi vsebina in sporočilo slike.

No, ker pa se bliža konec letošnjega leta, sem izbral izbor slik, ki jih sicer ne bi objavil, ampak po vzoru televizijske hiše POP TV, ki na koncu leta objavi svoje kikse, sem jih tudi jaz.
:)














Več neobjavljenih slik (ki niso nujno kiksi) na FB strani
(vidna tudi neFB članom):

http://www.facebook.com/album.php?aid=90189&id=1068468775&l=ef683af238

Novi angel

(foto: Žan Kuralt)

( posvetilo bo izšlo v Antirepresorju )

Bolj kot kadarkoli prej, sem si želel, da bi bil letošnji veseli december prav zares veseli. Pa ne v smislu sproščenega božičnega vzdušja, radodarnih veselih debelih mož, prazničnih tisočih lučk… Samo eno željo sem imel. Da se prižge ena sama lučka. Tista, v njegovih očeh.

Snežilo je. Prvič v tem letu. Bil je še november. Mislil sem si, kaj nam ga je sploh že treba. Mahu še nisem nabral, ptičje hiške še nisem postavil, sploh pa še uradno zima ni nastopila. Močno je snežilo. In bil sem malo slabe volje, ker sem prišel moker, v čevlju sem imel poplavo, vedel sem, da bo kasneje vlak zamujal, drselo mi bo, ceste ne bodo splužene… In prišli smo. K njemu. Polni skrbi in nezadovoljstva. On pa je bil tam. Samo tam. In mislil sem si, kaj bi vsak izmed nas dal, da bi ga on samo še enkrat videl, občutil in se ga neskončno razveselil. Ker ne poznam bolj navdušenega človeka nad snegom, kot je bil on. Tisti sneženi večer je bil eden mojih najlepših.

V življenju že mora biti tako, da se tistega kar imamo, zavedamo šele ob bolečih dogodkih in izgubah. Ko ti tisti tam zgoraj pokaže, »poglej in hvaležen bodi!«. Za vse. In predvsem za nov dan. Navsezadnje, kdo pa sem jaz, da »vem« da mi je namenjeno jutrišnje sonce?

(foto: Žan Kuralt)

Spomnil se bom nanj vedno, ko bom z bolj zadnjih klopi pogledal na prazen prvi sedež druge klopi predavalnice B1, ko bom na študentske bone jedel v Ajdovem zrnu, ko bom hodil po Prulah, kjer sva kot edina predstavnika druge polovice sveta, prisostvovala pri predavanjih geologije, ko se bom oblekel v narodno nošo, ko bom srečal človeka, ki z navdušenjem uporablja mimiko svojih rok, ko bo spet zapadel sneg , ko bo Matjaž padel v debato, pogledal s »tistim pogledom« in se iz srca nasmejal, ko se bom v Rakitno vozil po vodo iz studenca, ko se bom spraševal »kje bi lahko dobil kakšne pametne zapiske«, ko se bom sprehajal v otroški ogradi domačih živali v živalskem vrtu, ko se bomo s kolegi spominjali matematičnega izreka o »sendviču«, ko bo v jesenskem času odpadel še zadnji list ameriškega javorja. Spomnil se bom nanj vedno, ko mi bo kdo omenil srčnost.

Dober človek je bil.

Srčen in pošten.

S filtrom.

Biolog z dušo, botanik in ornitolog s srcem.

Za vedno je zaspal na prvi veselo decembrski dan. To je bil žalosten dan za zemljo in neskončno vesel za nebesa. In tisti dan je snežilo. Angeli so si pripravljali pot. Močno je snežilo.

Njemu v slovo in zahvalo.

/Glejte, kako umira pravični ...
in večno bo živel v preslavnem spominu. /

Gregor, se vidimo kmalu.


.

Po praznikih diši

»Z začetkom decembra se dnevi zmerom kasneje prebujajo iz meglene teme in zmerom prej prehajajo v hladni somrak večera. Narava je obmirovala, dostikrat že počiva pod snežno odejo. Sonce komaj kdaj predre meglo in oblake, moč mu pojema. V času zimskega kresa, v času sončnega obrata, človek že od pradavnine spremlja boj med svetlobo in temo, mrazom in toploto, zlimi zimskimi demoni in dobrimi pomladnimi duhovi. S stoterimi prazniki in obredji že dolga tisočletja poskuša odganjati temo in mraz in si prizadeva priklicati svetlobo in toploto. Vzporedno s temi prizadevanji je človek začetek novega leta postavil prav v čas zmage mladega Sonca nad zimsko temo in mrazom.

In čas ob koncu starega leta je tudi čas velikih pričakovanj. »

povezovalec: Ambrož Brezovšek


gostje večera: Katice

6 - članska družina: Jani Bolarič, Milena Škulj, Borut Doljšak, Daša Mikuž, Urban Kržič, Katja Doljšak

Folklorna skupina Šumnik

Več slik na FB strani:

http://www.facebook.com/album.php?aid=87248&id=1068468775&l=5c89a9bdd7

(foto: Klara Gabrovšek)