Ste že slišali tisti vic o blondinki, ko jo nekdo vpraša, če ve kaj je inventura? Pa blondinka seveda samozavestno odgovori, da seveda da ve. Da je to tisto, »ko je nekaj zaprto«. (V trgovini dostikrat zasledite, ko na vrata ob vhodu nalepijo listek: Zaradi inventure ZAPRTO.) :)
Inventuro se ponavadi vedno opravi na koncu leta, ko se zazremo v preteklo in naredimo nekakšen pregled nad vsem kar se je zgodilo. Dobrega, slabega, veselega, žalostnega… Sej veste, ko seštevate pluse in minuse... To je življenje in tako vedno bo.
Gospodarska kriza se je stopnjevala skozi celo leto, izglasovali smo podporo arbitražnemu sporazumu, zgodil se je evharistični kongres, Petra Majdič je z neizmerno močjo in voljo v nemogočih razmerah osvojila 3. mesto na zimskih olimpijskih igrah, naftni derivati so postali najdražji v celi zgodovini samostojne Slovenije, zgodil se je propad Vegrada, izvolili smo vodilne v lokalni politiki, doživeli smo hude poplave in prepričan sem, da se je takrat vsakdo izmed nas zavedal, kako slaboten je človek proti naravi.
Sam lahko rečem, da se mi je v tem letu zgodilo marsikaj. Zanimivega, vrednega, občudujočega, pomirjajočega. V novo leto, kot v vsako seveda vstopiš poln optimizma, novoletnih zaobljub in navdušenih želja. A kaj kmalu ta »mehurček navdušenja« poči kot bi mignil. Kako že rečejo, »duh je še zmeraj voljan, a meso je slabotno«. Saj poznate tisti občutek…
To leto sem pravzaprav kaj dosti občutil, kaj pomeni tisto pravo študentsko življenje. Kaj pomenijo tri izpitna obdobja, predvsem sem občutil tistega tretjega in zadnjega. Občutil sem, kako je, ko te noben več ne priganja k učenju, kako je ko ti noben več ne nosi »stvari k riti« (kot se je to počelo v srednji šoli), kako je, ko se moraš sam pobrigati, če hočeš normalno študirati. Prijave in odjave z izpitov, dolgi večeri ob študiju kosti in mišic (po latinsko seveda!), pa tisti grozni občutki večerov pred izpiti… No, pa vseeno sem letos v študiju biologije izjemno užival. Zaradi terenskih vaj in vaj pri zoologiji, zaradi neprecenljivih kolegov in kolegic in zaradi vseh obštudijskih dejavnosti, v hribe, na fešte, piknike etc.
foto: Žan Kuralt
foto: Žan Kuralt
foto: Žan Kuralt
foto: Žan Kuralt
foto: Žan Kuralt
foto: Žan Kuralt
foto: Žan Kuralt
Nedvomno je velik pečat v letu 2010 pustilo bogato duhovno poletje. Zgodil se je evharistični kongres v Celju, zopet se je zgodilo romanje v Assisi z brati Kapucini in konec avgusta še v Lurd z borovniško mladino. To so dogodki, ki se ti nedvomno usedejo v globok spomin in se jim rad spominjaš še dolgo časa.
V življenju so ljudje, ki odhajajo iz tvojega srca in tisti, ki prihajajo. Gotovo sem letos občutil to, da če se na eni strani vrata zaprejo (in čeprav niti nočeš da bi se), se na drugi odprejo druga. In si močno presenečen, kdo stoji za tistimi vrati...
foto: Jana Dretnik
foto: Žan Kuralt
foto: Ambrož Rot
In pridobitev novega "ljubljenčka" je še kako močno vplivala na leto 2010.
foto: Žan Kuralt
Da ne pozabim na
Oratorij 2010
Te vesele dni...
Romanje na Brezje
V zadnjem mesecu pa je letošnje leto močno zaznamovala izguba dobrega prijatelja. Začneš se zavedati minljivosti življenja, svojega zdravja, svoje situacije in situacije drugih, nenehnega pritoževanja nad življenjem, "težavami" in "problemi". Nedvomno taki dogodki spremenijo tebe in navsezadnje tvoj pogled na svet. In na drugi strani te v tvoji nemoči zbliža z drugimi...
In novo leto je čas novih začetkov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar