(foto: Žan Kuralt)( posvetilo bo izšlo v Antirepresorju )
Bolj kot kadarkoli prej, sem si želel, da bi bil letošnji veseli december prav zares veseli. Pa ne v smislu sproščenega božičnega vzdušja, radodarnih veselih debelih mož, prazničnih tisočih lučk… Samo eno željo sem imel. Da se prižge ena sama lučka. Tista, v njegovih očeh.
Snežilo je. Prvič v tem letu. Bil je še november. Mislil sem si, kaj nam ga je sploh že treba. Mahu še nisem nabral, ptičje hiške še nisem postavil, sploh pa še uradno zima ni nastopila. Močno je snežilo. In bil sem malo slabe volje, ker sem prišel moker, v čevlju sem imel poplavo, vedel sem, da bo kasneje vlak zamujal, drselo mi bo, ceste ne bodo splužene… In prišli smo. K njemu. Polni skrbi in nezadovoljstva. On pa je bil tam. Samo tam. In mislil sem si, kaj bi vsak izmed nas dal, da bi ga on samo še enkrat videl, občutil in se ga neskončno razveselil. Ker ne poznam bolj navdušenega človeka nad snegom, kot je bil on. Tisti sneženi večer je bil eden mojih najlepših.
V življenju že mora biti tako, da se tistega kar imamo, zavedamo šele ob bolečih dogodkih in izgubah. Ko ti tisti tam zgoraj pokaže, »poglej in hvaležen bodi!«. Za vse. In predvsem za nov dan. Navsezadnje, kdo pa sem jaz, da »vem« da mi je namenjeno jutrišnje sonce?
(foto: Žan Kuralt)
Spomnil se bom nanj vedno, ko bom z bolj zadnjih klopi pogledal na prazen prvi sedež druge klopi predavalnice B1, ko bom na študentske bone jedel v Ajdovem zrnu, ko bom hodil po Prulah, kjer sva kot edina predstavnika druge polovice sveta, prisostvovala pri predavanjih geologije, ko se bom oblekel v narodno nošo, ko bom srečal človeka, ki z navdušenjem uporablja mimiko svojih rok, ko bo spet zapadel sneg , ko bo Matjaž padel v debato, pogledal s »tistim pogledom« in se iz srca nasmejal, ko se bom v Rakitno vozil po vodo iz studenca, ko se bom spraševal »kje bi lahko dobil kakšne pametne zapiske«, ko se bom sprehajal v otroški ogradi domačih živali v živalskem vrtu, ko se bomo s kolegi spominjali matematičnega izreka o »sendviču«, ko bo v jesenskem času odpadel še zadnji list ameriškega javorja. Spomnil se bom nanj vedno, ko mi bo kdo omenil srčnost.
Dober človek je bil.
Srčen in pošten.
S filtrom.
Biolog z dušo, botanik in ornitolog s srcem.
Za vedno je zaspal na prvi veselo decembrski dan. To je bil žalosten dan za zemljo in neskončno vesel za nebesa. In tisti dan je snežilo. Angeli so si pripravljali pot. Močno je snežilo.
Njemu v slovo in zahvalo.
in večno bo živel v preslavnem spominu. /
Gregor, se vidimo kmalu.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar