Članek, ki je izšel v Frančiškovem prijatelju.
»Živjo, sem Rok Mihevc in sem odvisen od romanja v Assisi.«
Tako nekako bi zgledalo srečanje vseh udeležencev, ki po asiškem romanju trpijo
»asiško depresijo«. Gre za izraz o stanju, ki traja dober teden, simptomi pa so
predvsem »želja iti nazaj« in »rad bi glasbeno željo«. No, kakorkoli, naj
začnem na začetku.
Letos sem se na romanje v Assisi odpravil že četrtič.
Marsikdo me sprašuje, kaj me žene tja, kaj vidim v tem mestu, zakaj hodim na
tak »izlet«, zakaj ne grem še kam drugam... Pa ne znam ravno odgovoriti,
odgovor na tako vprašanje ti da le to, da se takšnega romanja udeležiš.
Zanimiva je moja zgodba o tem, kako sem se navdušil in kako sem se pravzaprav prvič
udeležil takšnega romanja. Na tem svetu pač obstajajo dobri ljudje, ki drugim
znajo podariti nekaj, kar jim bo gotovo spremenilo življenje. Na bolje. Leta
2009 sem zaključeval srednjo šolo v Ljubljani, bilo je v času mature, ko do
mene pristopi profesorica za matematiko, (ni boljše profesorice, mimogrede), s
katero sva se res dobro razumela, in me vpraša, kaj delam čez poletne
počitnice. »Ah, nič še nimam v mislih, najbrž bom kaj delal, da zaslužim kaj…«
Pa mi reče, »no, dobro, pa greš v Assisi.« Kakšen Assisi, sem si mislil, kaj
bom to hodil na en izlet, sploh pa se ne grem tega, da mi to plača profesorica.
Seveda sem se branil na vse pretege, a ona je vztrajala in tako sem »moral«
privoliti, da je bila srečna. No, pa sem bil kasneje neizmerno srečen tudi jaz,
ko se je romanje v avgustu tudi pričelo. Ker nisem poznal nobenega od udeležencev,
je bilo to seveda nekaj najtežjega, narediti prve korake, a to zdaj priporočam
vsakemu. Da se na takšno romanje odpravi sam in spoznava nove ljudi. Vedno bom
hvaležen profesorici, da me je kljub moji trmi in odločenosti, da se kaj takega
ne grem, prijavila. Prvič me je tako prevzelo, da sem šel naslednje leto še
enkrat in potem še enkrat in še enkrat. Letos torej že četrtič. In vsako leto
me ob misli na Assisi nagovarja sedem enakih asociacij.
SV. FRANČIŠEK in SV. KLARA – Čeprav svetnika izpred 800 let,
je njuno sporočilo aktualno vedno znova. Stopati po njunih stopinjah, stopati
po mestu in krajih kjer sta živela in delovala, je gotovo nekaj posebnega.
Navdihujeta.
 |
MIR in PREPROSTOST – Ne tisti mir brez vojnega stanja, ne
mir brez zamer med ljudmi, ampak mir, ki veje v mestu, kjer ga drugje ne boste
občutili. Mogoče boste vprašali, češ, turistov ni? Seveda so, občutek imam, da
vsako leto več, ampak nekako jih v vsem tem občutenju ne opaziš. Kar nekaj te
premakne, ko vstopiš skozi velika vrata na začetku mesta in potem ko hodiš vse
do groba sv. Frančiška, vmes pa te nagovarja na tisoče stvari. Pa ne sporočila
spominkov, ampak preprostost mesta, skriti kotički, prijazni ljudje zamišljeni
vsak po svoje, pa preproste cerkve. In potem se ta mir, ki veje, naseli tudi v
srce in vedno znova odhajaš pomirjen. Pa sploh ne veš zakaj…
 |
DUHOVNI FITNES – Vsak na romanje v Assisi pride s svojim
križem. Ima določena pričakovanja, želje, namene, kako bo daroval to romanje,
ta križ. Marsikdo si predstavlja, da to pomeni samo molitev. Pa temu ni tako.
Seveda je tu veliko preprostosti, zdrave zabave, razvedrila, a je tudi veliko
garanje. Garanje, da težak križ nosiš in ga počasi sprejemaš. To seveda ne gre
kar naenkrat, bratje Kapucini znajo dobro pripraviti, da se teden stopnjuje in
križ z vsakim dnevom postaja lažji. Ali pa še težji, kar pa je precej odvisno
od tebe. Zato je pomembno, da v asiškem fitnesu ne »zabušavaš«, ampak – DELAŠ.
Na sebi, na svojem križu.
 |
PRIJATELJSTVO – Prve jutranje ure na avtobusu ob odhodu iz
Štepanje vasi so zame vedno mučne. Bolj kot ne, ne poznam nobenega - no, z nekaj izjemami - in vedno se mi zdi,
da bom »težko navezal kakšen stik«. Ampak so ljudje, s katerimi se lahko ujameš
takoj in letos sem to še prav posebej občutil. Vedno bom hvaležen za
prijatelje, ki ti dajo to kar iščeš, kar rabiš – sebe. Navezati stik z nekom ni
težko, težje ga je obdržati in šele po romanju vidiš, katera ostanejo. In
največje priznanje je, ko ob slovesu zadnji dan, ko si zvečer že doma, dobiš
SMS: »Želim si, da se to prijateljstvo neguje in ohranja.« In to šteje, zato:
hvala Assisi.
 |
PETJE – Petje na sto in en način, kitare, bobni, pesmarice,
petje na ulici – to je tisto, kar Assisi kot romanje dela še toliko bolj
posebno. Poješ Njemu v slavo, poješ, da razveseljuješ ljudi in evangeliziraš.
 |
RADIO ROMAR – Je poseben radio, ki lovi samo v Assisiju in
okolici. Najprej ga je potrebno naravnati na Božje frekvence, potem pa le dobro
prisluhniti. Gre za radio, ki je aktualen v času romanja na avtobusu. Z
jutranjo duhovno mislijo, glasbenimi željami, oddajo Prijatelji radia Romar, s
servisnimi informacijami o cestah in vremenu ter drugimi pomembnimi rubrikami
popelje asiške romarje skozi skozi potovanje tistega dne. Radijska ekipa – tokrat
voditelja Roka, poročevalka s terena Martina in glasbeni urednik Primož
skrbijo, da poslušalci doživijo Assisi tudi na drugačen način.
 |
TERASA – Moja najljubša terasa na sploh je terasa v centru
Tau, kjer smo vedno nastanjeni. Na njej se je, kuha, meditira, poje,
fotografira, spoveduje, rešuje obolele, se gleda utrinke, pa tudi pleše in spi.
Tu se navezujejo nova prijateljstva, tu se pokajo vici, se pogovarja do poznih
ur, tu se rešuje svet. In najboljše? Tu se spi pod milim nebom, pod zvezdami, v
spalki, na trdnih tleh, cel teden, z najboljšo družbo.
 |
Kako naj zaključim? Mogoče z mislijo, da Assisi pač nikoli
ne razočara, da je vedno pol Ljubezni in da z romanja vedno prideš pomirjen, pa
čeprav ne veš kako in zakaj. Vedno pravim, da se asiško romanje ne zaključi
zadnji večer našega potovanja, ampak se naslednje jutro pravzaprav šele dobro
začenja. Priti v realnost in zdaj živeti to, kar ti je Assisi dal, pa je
projekt z naslovom »Bodi pogumen.«
Skratka, bilo je legendarno in nepozabno. Naslednje leto pa
nas nekaj romarjev praznuje peto obletnico romanja v Assisi. Ni kaj, smo že
pravi asiški veterani. Se že veselim tistega tedna v letu Gospodovem 2014.
Rok Mihevc
___________________________________________________________________
In še članek Katje Rizmal.
Odhod. In odpeljal je avtobus iz Štepanskega naselja proti Assisiju. Po šestih letih sem se znova odpravila na romanje z brati Kapucini. Rahlo prestrašena in polna pričakovanj sem opazovala sopotnike.
Prispemo v Padavo, ki se je bohotila v jutranjem soncu. Pred cerkvijo izvemo več o življenju Sv. Leopolda Mandiča, vsak s svojimi mislimi opazuje njegov grob in prostore, kje je ustvarjal. V samem samostanu smo imeli prvo mašo na našem romanju, nato pa nazaj na pot.
Pot postaja vedno lažja, navezujemo nove stike, zasliši se glasba izpod prstov Primoža. Kilometre, ki so bili pred nami smo z lahkoto premagovali. Prispemo v Assisi.
Z vlečenjem listkov se razdelimo v skupine. Tako bomo skozi celi teden soustvarjali romanje. Po prihodu v dom Tau si je vsak od nas poiskal posteljo in udoben kotiček, kjer bo prenočil. Bila sem v skupini Rivotorto. Prvi večer smo bila dekleta naše skupine zadolžena za pripravo večerje. Na jedilniku je bil mlečni riž. Kljub začetnim vprašanjem in negotovostjo smo pripravile nepozabno večerjo.
Vsak dan smo skupine zamenjale naše zadolžitve in tako smo pripravljali mašo, bili smo v molitveni skupini, skupini za pripravo hvalnic in večernic, skupini za čiščenje in budnico. Le-te so bile z vsakim dnem bolj izvirne, vključevale so pesem, gibe, vpitje, oponašanje živali itd. Tudi naše večerje so bile zelo raznolike. Poleg mlečnega riža smo imeli na jedilniku zelenjavno juho, testenine, rižoto itd.
Priprava za takšno količino ljudi ni bila lahka, zato se je včasih zgodilo, da je bilo premalo soli ali preveč popra. A vse smo vedno obrnili na dobro in se pošteno nasmejali. Prvi večer smo vlekli listke skritih prijateljev, katere smo celi teden razveseljevali z drobnimi pozornostmi, kot je roža, lepa misel ali pesem na najboljšem radiu-radiu Romar. Le-tega smo lahko ujeli na božji frekvenci, novinarji Rok, Rok in poročevalka iz terena Martina pa so nam krajšali vse kilometre, ki smo jih dnevno premagovali.
Prvi dan v Assisiju smo se najprej podali na Frančiškov grob, kjer smo se mu v tišini predali, predenj položili vse skrbi, težave in zahvale. Ogledali smo se še staro Assiško stolnico- Maria Maggiore, kamor smo vstopili bosi. Vsak dan smo si ogledali kraje, kjer sta se Sv. Frančišek in Sv. Klara hodila, ustvarjala, živela. Pred vsakim ogledom so nam povedali kako je določen kraj spremljal Sv. Klaro in
Sv. Frančiška in kako ju je zaznamoval. Pri posameznih ogledih smo imeli kar nekaj osebnega dela, da smo lahko razmislili o sebi, svojem življenju, ljudeh, ki nas na tej poti spremljajo, o naši veri in odnosom z Njim.
Tekom tedna smo si ogledali rojstno hišo- Chiesa Nuova, Assiško stolnico Sv. Rufina, Baziliko Sv. Klare, cerkev Sv. Damijana, se podali na pohod proti samostanu Carceri. Najdaljši izlet ki smo ga imeli je bila La Verna, kjer je Frančišek dobil stigme. V idiličnem gozdu smo imeli najprej 4 ure puščave, sledila je maša v naravi, v gozdu, kjer smo uživali v žvrgolenju ptičev in lepotah, ki nam jih ponuja narava.
Rivotorto, začetni koraki Frančiškovega bratstva, ob cerkvi pa pokopališče ameriških vojakov. Tišina.. Mir… vstopim na pokopališče, sezujem se, prsti se dotaknejo zemlje in se v nizki travi izgubijo.. vsak si poišče svoj kotiček in razmišlja, gleda v nebo, v daljavi opazuje mesto Assisi.
Sledi sveta maša na pokopališču. Je nekaj posebnega. Veter je pihal, sedeli smo na travi, okoli nas nagrobniki mladih ameriških vojakov. Nato proti domu. Po večerji je sledila delavnica učenja duhovnih plesov in ljudskih plesov. Smeha in nerodnih korakov ni manjkalo, a mi smo uživali in se prepustili toku, ki nas je vodil.
Na predvečer svete Klare smo šli na procesijo k Porcijunkuli. Ponosni smo dvignili svečke v procesiji, ki se je vila po velikem trgu pred cerkvijo. Koliko ljudi in toliko sveč. Topel občutek v srcu mi je narisal nasmeh na obraz..
Zavedala sem se, da sem znova v Assisiju, na kraju, ki je tako milosten, tako miren in tako poln upanja..
Večere smo preživeli na terasi, kjer smo prepevali, se spoznavali, družili in gradili nevidne niti prijateljstva, ki so iz dneva v dan postajale močnejše. Potem pa spat, saj smo zjutraj rabili veliko nove energije. Odločila sem se, da bom spala zunaj, na terasi, pod milim nebom in do odhoda domov se nas je zunaj kar nekaj nabralo.
Assisi… pravljica, ki smo jo skupaj pisali… Delili smo si dobre stvari, se v slabih bodrili. Vsak izmed romarjev je v mozaik dodal svoj kamenček, da je postala slika tako popolna in nepozabna.
Pot domov je bila prepletena z glasbo, smehom in grenkim priokusom o bližajočem se slovesu. V Vipavskem Križu smo imeli še zadnjo mašo in razkritje skritih prijateljev. Potem pa nazaj proti Ljubljani. Tam še zadnjič iskreno zapojemo Res velik si Bog in pravljica se počasi zaključi.
Po nekaj dneh sem se počasi vrnila v vsakdanjik. Tempo se je pospešil in sredi vsega hrupa le težko najdeš mir. A jaz se varno umaknem v čas Assisija 2013, pomislim na našo nit prijateljstva, v katero smo dan za dnem nizali naše trenutke in spet sem tam…
Katja Rizmal
.jpg)
