Neiztrohnjeno srce

Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanjga d'jan;
obraz bled'ga mladen'ča prikaže se na dan.
Kopači ostrmijo, da 'z us njh sape ni,
manj ustrašeni pogrebci vanj upirajo oči.

Da je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak,
ak' bil bi nekakovóvi zapustil ga oblak;
bilé lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,
ak' bil bi nakakóvi preč nejevolje sled.

Dalj čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi;
srcé samó zavzetim ostane pred očmi;
še bije, še čutiti je ravno tak' gorkó,
ko da biló bi v prsih še zdravo in živó.

Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo d'jan je bil,
gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil.
Stal tam je kamen, kter'ga nihčé pred čislal ni,
hité mu mah otrebit', napis tak' govori,

da Dobrosláv je pevec bil tjakaj pokopan,
ki pel tak' milih glasih je od ljubezni ran,
pel v tak' slovečih pesmih čast lepe deklice,
prevzetne gospodične, nemile ljubice.

Al' ko si je zvolila mladen'ča druzega,
iz prs nobena njemu ni pesem več prišla.
Pri Bogu ni tolažbe iskal ne pri ljudeh,
oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.

Vnemár naprej je živel, manj svet ko razuzdan,
umrl je nespovedan in ne v svet' olje d'jan.
Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnit',
vsi pravijo, njegovo srce ne more bit'.

"To pevčevo srcé je", star mož tam govori,
"ak' bi biló svetnika, bi mir mu dala kri;
svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet',
ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let.

Mi mu srce odprimo, pod nebom naj leži,
da dan današnji prejde, da prva noč miní,
da vstane drugo sonce, pripelje beli dan;
spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.

Hladijo naj ga sap'ce, naj rosa pade nanj,
naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj
pred vdihnile v življenju, prejmêjo spet 'z njegá,
ak' bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga."

Razplátili srce so, ležalo noč in dan
je tam pod jasnim nebom, ko mine zor hladan,
ko vstane drugo sonce, srce tako skopni
ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni.

France Prešeren