Ko zori ljubezen

Bil je lep pomladni dan. Toplo sonce je kukalo izza oblakov in s svojimi žarki nežno božalo prve spomladanske cvetlice. Po hudi zimi, je v vasi kar brstelo, vsi so bili v pričakovanju novih začetkov in novega dela.

Sredi vasi, sredi poti so se zbrali trije fantiči. Vsak od njih je v sebi nosil drugačno ljubezen. Vsak od njih je v sebi nosil drugačno radost. Nihče od njih pa ni vedel, kam ga bo pot življenja popeljala, kam ga bo popeljala njegova ljubezen. Vsak od njih je v sebi čuval tisto željo, ki mu je pomenila največ na tem svetu. Nihče, razen njih samih pa ni vedel, kaj vsak od njih nosi v svojem srcu.

Ja, fantič je bil zaljubljen. V Boga. Pa tega nihče ni vedel…

___________________________________________________

Bil je lep poletni dan. Sonce je že močno pripekalo in božalo visoko travo, ki je v sunkih padala pod ostro nabrušenimi rezili kos. V zraku je bil prijeten vonj svežega sena. V daljavi se je slišala vesela pesem žanjic in vriskanje mladih fantov. Vsi so bili zaposleni s svojim delom, s svojimi mislimi, upi in strahovi.
Sredi vasi, sredi poti so se zbrali trije mladeniči. Vsak od njih je v sebi nosil drugačno ljubezen. Vsak od njih je v sebi nosil drugačno radost. Nihče od njih pa ni vedel, kam ga bo pot življenja popeljala, kam ga bo popeljala njegova ljubezen. Vsak od njih je v sebi čuval tisto željo, ki mu je pomenila največ na tem svetu. Nihče, razen njih samih pa ni vedel, kaj vsak od njih nosi v svojem srcu.

Njegov načrt je bil izdelan do potankosti. Ko bo v hiši ugasnila luč in ko se bo polegel tudi pasji lajež,  bo v dekletovo okence začel metati kamenčke. Čisto narahlo, toliko da se bo zbudila. Dekle bo odprlo okno, si pomelo oči in zagledalo mladeniča, ki zaspi ob misli nanjo, stoječega s šopkom rož pod njenim oknom. Zapel ji bo njeno najljubšo pesem. To bo v njej premaknilo srce, da bo pričelo hitreje biti in vzpodbudilo oko, da bo izpustilo solzo ganjenosti, sreče in veselja. Pritekla bo k njemu v objem in on ji bo povedal, kar mu že dolgo tiči v duši.

Tudi Franci je bil pred velikim preizkusom. Pred preizkusom, ki mu bo za vedno spremenila življenje, ga razveselila ali pa čisto potrla. Bil je pripravljen, kot že dolgo ne. Dolgo je čakal na ta trenutek. Nikoli ni vedel, ali bo sploh kdaj prišel, ga bo sploh kdaj doživel. Kako neizmerno se je tistega dne razveselil prispelega pisma. Tisti dan je bil nekam pust, pripravljalo k se je dežju,se spominja . Ni vedel kaj bi sam s sabo, ni vedel, kaj naj naredi, da bi se mu želja življenja končno uresničila. Nejevoljen je prišel domov in na vratih ga je pričakala mama s solznimi očmi. Njegova mama, delavna in poštena žena, je dobro vedela, da bo nekega dne prišel ta trenutek. Trenutek bolečine in trenutek slovesa.

Danes je njegov velik dan. Dan, ko bo zapustil vas in dom in odšel v semenišče. Tam bo posvetil svoj čas spoznavanju Boga, krščanstva in pripravam, da bo nekoč, nekega dne, če bo Bog dal, zapel novo mašo. Veselil se je tega trenutka in čutil je, da mu bo nekoč uspelo. Mogoče bo pot res trnjeva, ampak brez trnja ni cvetja in tega se je dobro zavedal.

Fantje so se tako kot nekoč, ko so bili še otroci in so se skupaj igrali in uganjali norčije, zbrali skupaj. Nihče od njih ni vedel, kaj pomeni njihovo snidenje. Je morda zadnje? Se bodo še kdaj videli? Pri srcu jim je bilo težko, a nekaj so zagotovo vedeli. Po tem srečanju bo vse drugače- za vsakega od njih se bo zgodilo nekaj novega, nekaj velikega- vsak od njih  bo končno izpolnil željo svojega življenja. Željo, ki jih spremlja že od otroštva. Še zadnjič so si podali roke in odšli po poti, ki jih piše življenje. Sonce je še vedno žarelo v vsej svoji moči, vonj prej tako dehtečega sena je pojenjal, pesem žanjic počasi utihnila, vriskanje mladih fantov zamrlo, zapihal je hladen vetrič.   

__________________________________________________________

Bil je lep jesenksi dan. Narava se je začela čudovito spreminjati. Zemljo je prekrivala bleščeča jutranja slana, po dežju so otroci čofotali po s soncem obsijanih lužah.
Kmetje so z njiv pospravljali pridelke in se zhvaljevali Vsemogočnemu, da jim je namenil tako bogato letino. Tudi živali so poskrbele zase in hitele nabirati plodove za zimsko zalogo. Drevesa so se oddela v krasne barve in se bohotila druga pred drugo.  

Kakšna praznina je  izžarevala iz mesta, kjer so se leta in leta dobivali trije prijatelji. Le kdo bo sedaj poseda po tisti klopci, kjer so presedeli ure in ure, dneve, mesece in leta. Že zdavnaj so vsi trije odrasli, a v srcu so še vedno imeli prostor drug za drugega, za njihovo prijateljstvo. A bolj kot radost je njihovo srce prevevala žalost, hrepenenje po starih časih in prijateljih.  Vsak od njih je živel vsvoje ževljenje, v svojem svetu. Sledil je svojim željam in sanjam, kjer ni bilo prostora za stare prijatelje.
Na lep jesenski dan, so vsi prišli, vsak iz svojega konca na to posebno mesto, pa se nikoli niso srečali. Vsak je prišel s svojimi skrbmi , vsak je prišel s svojimi spomini.

"No, pa sem spet tu. Kako pogrešam stare čase, ko smo se z mojimi fanti zbirali tukaj in samo uživali. Nikoli si nisem mislil, da se bom vrnil na to mesto z mojo drago ljubeznijo in še bolj dragimi mi otroki."

In sedaj sem res tu. Pa ni nikogar in vse je tako prazno. Želel sem se posloviti od matere in prijateljev, preden grem na fronto, pa nimam moči. Tako je bolje, zame in za njih, saj nočem odpirati starih ran. Nočem, da bi kdo jokal za mano. Pa saj verjamem, da bomo bitko dobili in da se vrnem, z zmagoslavjem in žarom ponosa v očeh. Boril se bom! Za domovino! Za moje sovojščake. Za moje zamance. Za dom. Za mamo. Za prijatelje. In za mojega dedka! Vem, da me bo varoval in mi bo pomagal, na tak poseben način. Domovina je moja in kar je moje, za to se borim. Nikomur je ne dam.
Grem. Pripravljen sem. Naj se zgodi, kar se pač mora. Vesel sem, da sem našel ljubezen svojih sanj, ki je vsa ta leta zorela v meni"

"Kako sveta tišina je tu. Kako iz tega mesta kar žari po posebni ljubezni, ki je bila nekoč med nami. Sedaj pa smo razkropljeni vsak na svojem koncu. Nikoli si ne bi mislil, da se bodo močne vezi med nami kdaj pretrgale. Ja, šele sedaj se zavedam, kako čuidna so pota Gospodova."

________________________________________________________

Bil je lep zimski dan. Narava je spala pod debelo oddejo na novo zapadlega snega.  V vasi je vladala tišina. Le tu in tam se je slišalo pokanje vej, ki niso prenesle teže belega bremena. Snežinke so poplesavale v rahlem vetru in si ogledale precejšen del sveta preden so padle na zemljo in postale eno. Ljudje so se skrivali v hišah, za toplo pečjo so tudi oni užili svoj mir in počitek po napornem delu. 

Vse je bilo mirno in spokojno. Križ ob poti in od starosti načeta klop ob njem sta čakala, da se vrnejo prijatelji, da se vrnejo spomini, smeh, življenje in veselje, ki je kar prekipevalo... dolgo, dolgo časa nazaj. A teh prijateljev ni bilo več. Bilo je le prijateljstvo in dva zgubana in ukrivljena starca, ki sta le s težavo premagovala pot do kraja, kjer se bosta poslovila od prezgodaj izgubljenega prijatelja. Do kraja kjer bosta pokopala svoje spomine, jih pustila tam, kjer so nastali. Kako močna bolečina je smrt, kako močna bolečina je praznina v srcu... Prijatelja si še zadnjič podata roke in odideta vsak svoji usodi naproti. Po dolini zapiha močan veter, mraz je tako močan da reže do kosti, z neba se usuje na tisoče velikih snežink, drevje prične močneje pokati ...

"Samo še malo, samo še malo in spet bo pomlad..."

Noč je že davno legla na zemljo. Narava  se je popolnoma umirila in dovolila luni in zvezdam, da spregovorijo na nebesnem oboku. Ljudje so odhajali v svoje domove s čudovito prijetno toplino v srcu. Je ta toplina odraz toplih domov, ki jih imajo. Prijetnih in varnih zavetij družin, ki jih spremljajo?

Ne to je ljubezen.

Ljubezen, ki jo  vsak izmed njih nosi v srcu...

to je ljubezen do življenja...