Človek bi si mislil, da te šoki dneva ponavadi doletijo preko dneva. Današnji je bil precej zgodaj. Ko sem se odpravljal v naš "Vivo" po sendvič, da si potešim lakoto, preden začnem menjavati "posteljnino" stenicam, si nisem mislil, da bo to moj zadnji. Sendvič in kosilo malo kasneje.
Ko sem vstopil v "backstage" kuhinje, da sem ju pozdravil, si ne bi mislil, da je to njuno zadnje lupljenje krompirja. Z enako intenzivnostjo in ročno spretnostjo je bil lupljen kot vse prejšnje dni. Pa čeprav je bil to zadnji dan. Ja, Vivota z jutrišnjem dnem ne bo več. Vrata tega našega pribežališča in centra vseh nas na faksu, se zapirajo. Če nisi vedel kam bi se dal, si šel gotovo v menzo. Pa čeprav samo po Žurnal ali sedet ali pa na klopco na sonce pred njo.
Hvala Nataša in Katjuša,
ker nismo bili lačni, ker smo se zbujali ob kavah in kakavih, hvala za kakšno podarjeno "šeflo" pire krompirja, za sladice, ki so ostajale v popoldnevih ko so vsi že odšli, za zastonj vodo, hvala da smo vedno brali Žurnal24 (tudi če je bil star že dan ali dva), hvala ker sta "zbirčnim Metkam" pekli pomfri in pohane sire, hvala ker nas nikoli nista zastrupljali s hrano, hvala za napečene palačinke na našem jesenskem pikniku, hvala za vedno iskren in prijazen nasmeh, za prijazno in vzpodbudno besedo in predvsem hvala, ker sta bili Človeški do nas. Ker gotovo ni človeka na našem faksu, ki ne bi najbolje poznal vseh nas in to celo po imenih!
Jutri zjutraj pričakujem, da bo avtomat za kavo pregorel.
Srečno vama!
Ni komentarjev:
Objavite komentar