Go with the flow

So dogodki, ki jih zapišeš v prav poseben spomin življenja. To so tisti trenutki, ko ni potrebno velikega buma, organiziranja, ampak se samo prepustiš toku...

Tako sem v sredo popoldne, ko sem bil že v Ljubljani (na poti na krvodajalsko in delo na radio) dobil SMS: "Ej, Brko, si za akcijo, grema ponoč peš na Brezje?" Kar malo presenečen in malce v strahu kaj vse moram postoriti, da bi to lahko izpeljal, pa vseeno navdušen nad povabilom, ga sprejmem.
Kako že gre tisto? "Go with the flow."  :)

Reci, piši.

Na srečo imam v avtu pravo malo zakladnico v tistem trenutku potrebnih stvari. Ker sem včasih malo bolj len in se mi kakšne stvari ne da pospraviti in jih pustim tudi po tedne v avtu, recimo kratke hlače, pa kakšna majica se najde, mi pa kdaj le pride prav ta "lenoba". Saj kaj drugega pa ne rabim. Fotoaparat je tako ali tako vedno z menoj, kakšen sendvič in plastenko z vodo, bom pa že nekje dobil...

No, kaj veliko časa o tem, kaj vse bi lahko še vzel s sabo, niti ni bilo, kar pa je bolj pozitivno, kot slabo. Manj je več. In res je.

Ni bil to moj prvi podvig na Brezje, peš. Bil je četrti in malo sem vedel, kaj vse me čaka, predvsem kaj me čaka po tem, ko bom to prehodil. Tiste posledice, ki jih čutiš še nekaj časa. In tisto kar na tej poti PRIDOBIŠ.

Kakorkoli. štartala sva ob 22.45 izpred Radia Ognjišče. Noč je bila jasna, zadnji krajec naju je spremljal skozi pot, da ne govorim o treh doolgih utrinkih, malem vozu...in o tišini ob 2h zjutraj na cesti. Le tu in tam je mimo pripeljal kakšen tovornjak, le tu in tam je svojo vlogo čuvaja opravil kakšen pes, ki se ga pa izza črne prazne teme kar malo prestrašiš...

Vsak od naju je romal k Mariji Pomagaj s svojim namenom, pa hkrati tudi skupnim. Želja, namen, cilj, prošnja, zahvala, ki jih nosiš in na koncu prineseš in na koncu priromaš z njimi pred Njo in Njega, ki ti romanje osmislita. 

Kako so vsi štirje rožni venci pravzaprav eno naše življenje in romanje, sem doumel na poti. Začela sva z veselim delom, na začetku poti, ko si spočit, ko se je ideja še rodila, ko premišljuješ v kakšnem namen boš poromal,  ko se spomniš na vse prijatelje in domače, tako kot se je Marija spomnila na Elizabeto" ob obiskovanju", pa ko želiš darovati to kar nosiš in v templju potem najti, kar prosiš...

Svetli del. Pot postaja malo težja, a ura je še zgodnja, dve zjutraj, tak mir sredi ceste. Če hočeš vztrajati, se potem moraš pridružiti, biti aktiven, delovati skupaj. Ko se "krstiš" na poti ravno s tem, da veš, da imaš enak namen, da moraš delovati v kompromisih na poti, da čudež, ki si ga želiš v svojem namenu izprosiš. Oznanjaš na poti tisto, kar te boli, kar si želiš prenesti, oznanjaš kar te osrečuje, oznanjaš svoje skrbi, svojo negotovost - v prihodnost, v sedanjost... In razodevaš, pa ne svoje veličanstvo, ampak krhkost, ki se na taki poti ne skriva, ki pride na plano prej ko slej - a jo moraš sprejeti - ti in drugi. In na koncu vse to daruješ, tako kot je bilo darovano pred dvema tisočletjema...

 

Stopala začnejo peči, pozna se, da je asvalt. Čutiš, kako želijo žulji na plano, čutiš vsak kamen, ki ga pohodiš. Žalostni del. 

In začneš čutiti vsako desetko. Krvavi pot potil, bičan bil, s trnjem kronan bil, težki križ nesel, križan bil. Nič v primerjavi s potjo, s hojo, a vsak v tistem trenutku nosi svojega...svoj križ...ki se lahko zdi velik ali majhen,  a je tvoj. Za vsak žulj, za vsak korak si hvaležen, da ga lahko narediš. Naporno je, želiš si, da bi hitro minilo, a veš, da tvoj čas še ni prišel. Ampak bo, tako je obljubil...

Prve table "Brezje", prve kapele posvečene Mariji Pomagaj. Častitljivi del. 

Je težko, a veš, da je za tem hribom Upanje. Je Cilj. Je Marija Pomagaj. 

Ker je obljubil, veš, da žalostni del mine in pride odrešenje. Ker lahko z vsakim romanjem vstaneš in te napolni z močmi... Tako je v nebesa vzeta in kronana obljubila, da je tam, da pomaga, Marija Pomagaj. Brezje.

Ponos. Veselje. Zadovoljstvo. Izčrpanost. Neprespanost. 

 A velik mir in zmaga. 

Še položim namen k Mariji in grem. 

Nazaj v življenje.

Tako sva ob pol 8h prispela na Brezje, ob pol 9h je sledila še sv. maša.
 Za nama cca. 40 km in 55.000 korakov.
 Bili so težji in lažji, vsi pa s pravim in s svojim namenom.

Hvala Ambrožu za Pot.