Prehitro.
_____________________________________________________
__________________________________________________________________________________________
Sem Rok Mihevc in sem biobruc.
Ravno ob takem času prejšnjega leta, ko pišem tale članek, je večina od nas biobrucev trepetala pred največjim srednješolskim »bavbavom«, ki se mu reče matura. Letos mnogo bolj trepetamo pred največjo študentsko nočno moro, ki žre živce, pije kri, trati prosti čas, povzroča mozolje, podočnjake, ter asocialno življenje in se ji reče t.i. »izpitno obdobje«. Najdaljše počitnice našega življenja so minile še preden lahko rečeš besedo »keks«. Po utrujajočem Čudežnem Feliksu, trigonometriji in Christopherju, smo se res spočili od vseh pritiskov in pričakovanj, ki so nas kot nujno zlo doletele maturante. Ampak življenje teče dalje in mi z njim. In če hočeš slediti temu hitremu toku, se moraš podvizati. Zato smo se z vsem pričakovanjem 9. marca vpisovali na eno izmed zadnjih in najpomembnejših postaj šolskega izobraževanja.
Tisti z 90 točkami in več smo pristali sredi lepega viškega polja, sredi Večne poti 111. Prvi oktober je bil dan neizmernih pričakovanj in začetek nečesa novega. S podeljevanjem študentskih izkaznic tistega dne, sem se še zadnjič prepričal, da sem se res vpisal na biologijo. Namreč, priimki kolegov in kolegic kot so Kljun, Gams, Žitnik, Javornik, Mlinar, Kozjek, Puh, Vrabec so se mi res vtisnili v spomin in so še bolj pričarali to biološko vzdušje letnika.
Prvi koraki so vedno težki, a ko enkrat prebiješ led, ti steče kot po maslu. Študentje tutorji so se izkazali in nam podelili prve nasvete in opozorila, ki so bila bolj tehnične narave. Da se z vratarico Nevenko ne gre šaliti, da je fakulteta zgrajena po principu »kaj hitro se lahko zgubiš« in da bo organsko kemijo naredil vsak drugi našega letnika. Čeprav zelo nespodbudni, so bili ravno ti namigi najbolj ključni za prve dni našega življenja na fakulteti.
Tudi sami kolegi in kolegice smo se najprej počasi spoznavali. Če nisi bolj sramežljivega tipa, si kar pristopil do človeka in ga vprašal »kdo je«. Tisti malo bolj previdni so ubrali taktiko: »Mogoče veš, kdaj se začnejo jutrišnja predavanja?«, ali pa tipično slovensko: »Danes je pa grozno vreme, ne?«. Nekako so v uvodnem pogovoru spoznavanja študentov bistvene štiri ključne stvari, da pogovor steče. Vprašaš za ime, kako mu je šla matura, ali je na Facebooku (s tem izveš če sploh obstaja) in od kod prihaja. To zadnje je skoraj še najbolj bistvenega pomena, saj ravno zaradi vse splošnega poznavanja vseh z vsemi to vodi do nadaljnjega pogovora. On pozna bratranca od tvojega soseda, ti poznaš bivšo punco od njegovega prijatelja iz vrtca. No, kakorkoli, ko sem sam končno dobil splošen vtis, kdo vse je med nami sem bil navdušen nad to pokrajinsko pestrostjo v enem samem letniku 70-tih ljudi. Prekmurje, Bela krajina, Koroška, Gorenjska, Idrija, Dolenjska, Štajerska, Dolenjska, Primorska… Kdaj pa kdaj, bi res rabil kakšnega prevajalca ali slovar, predvsem tistega, Kljun-slovenski slovar. Ko človeka trikrat vprašaš s »Čaki, kaj?«, pa se že sam počutiš bedastega, pa ga tudi četrtič ne razumeš, ampak se v dobrobit vseh pač samo delaš, da si končno dojel. Nasmeh in »Aja, to si mislu?!«, sta ključnega pomena. J
Tako smo se spoprijateljili in postali prava biološka druščina. Če lepše rečem, smo se šli tudi »obšolske dejavnosti«, od pohodov na Rožnik, Kriško goro, Nanos, veselih prekmurskih fešt, piknikov, pa do mnogokratnih obiskov živalskega vrta čez cesto. Kot novopečeni bruci (oz. brucki kot nas lepšalno poimenuje profesorica Štrus) smo doživeli in preživeli tudi kakšne nevšečnosti. Kot je bil na primer obvoz že tako neredne 14-ke, pa začetek gradnje FRI-ja in FKKT-ja, pa selitvene procese s faksa na faks, »spodbudna novica« glede programov magisterija… Kaj vse mora dati čez bio bruc, si je res težko predstavljati…
Sam si bom prvi leto študiranja zapolnil predvsem po mnogoštevilnih predmetih in prijaznih profesorjev. Najprej seveda kot tistega prvega, profesorja Lebana. Neizmerno sem mu hvaležen, ker sem z njegovo pomočjo odkril prečudovit svet internetne strani www.google.si. Z veseljem sem med dolgočasno snovjo kemije prisluhnil petminutnim nasvetom »Iz Lebanove skrinjice«. Zdaj na primer vsaj vem, kako v pravilnem vrstnem redu zabeliti solato. Po metodi SOK – sol, olje, kis.
Če kar ostanem pri kemiji, lahko preskočim na, za večino biologov najljubši, najboljši in »oh in sploh« predmet organske kemije. Kako nam le ne bi bil naj naj, ko pa je profesor Petrič skoraj vedno na vsaki uri predavanja postregel z risanko dneva. Glavno vlogo je imel seveda nukleofil. No, ob njegovi odsotnosti, ga je ponavadi zamenjal elektrofil. In profesor se je izkazal za odličnega režiserja. Edino kar sem pogrešal, so bile kokice in udobni sedeži.
Kaj si bom še zapomnil po burnem brucovskem letu? Množično obiskane ure predavanj pri geologiji, prisrčno neuspele petkove poskuse pri urah fizike, neprespanih noči zaradi 206 kosti in 42 mišic našega telesa, 26-krat na uro predavanja izrečene besede »očitno« pri matematiki, gostobesednega asistenta pri kemiji, prijaznih pogledov vratarice Nevenke ob zaprtih vratih predavalnice B1, predolgo prižgane klime pri predmetu BŽCH, petkovih večernih kolokvijev kemije ob šesti uri zvečer, risarske spretnosti in neuspelih priprav preparatov pri urah botanike, neizmernega veselja ob obvestilu odpadlih vaj matematike, dolgih petkovih popoldnevov do 15.15 v Peterlinovem paviljonu, deževnega torkovega večera v lovu za deževniki za potrebe vaj iz zoologije, štetja množičnih kihov kolegic Eve in Tine, nestrpnega čakanja pred vajami matematike v borbi za svoj sedež, zgražanj in poziranja fotografu Žanu, seciranja čebele, nepozabnega obiska živalskega vrta pod vodstvom upokojenega profesorja Rudija Ocepka in vzpostavljanja notranjega miru, četrtkovih »pet do osmih«, odpadlega petkovega kolokvija kemije ob 18.15 uri zvečer…
Predvsem pa si bom to leto zapomnil po najboljših kolegicah in kolegih. Kljub tako radostnim trenutkom brucovskega leta, si pa vseeno želim narediti organsko in napredovati v drugi letnik.
So spomini, ki jih enostavno ne gre pozabiti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar